Evropski standard EN 344:1997, "Varnostna, zaščitna in delovna obutev za poklicno uporabo," je razvil tehnični odbor CEN/TC 61 ("Ščitniki za stopala in noge"), sekretariat pa je vodil BSI. Ta standard določa zahteve za načrtovanje, strukturo in delovanje varnostne in zaščitne obutve, ki zajema komponente, kot so celoten čevelj, zgornji del, podloga, jezik, notranji in zunanji podplat. Preskusne metode, predpisane v standardu, so podobne tistim v drugih primerljivih standardih, temeljna načela pa so na splošno uporabna za večino anti-zaščitne obutve. Ključni kazalniki uspešnosti vključujejo:
Odpornost kapice na udarce
Preskusi udarca se izvajajo z jekleno udarno glavo določene teže; svetla višina pod pokrovčkom ob udarcu mora ostati nad določeno najmanjšo vrednostjo, pokrovček pa ne sme kazati razpok, ki bi prodrle skozi material vzdolž preskusne osi. Upoštevati je treba, da se standardi v različnih državah razlikujejo glede teže in specifikacij udarne glave, višine padca in konstrukcije preskusnega stroja; te razlike je treba upoštevati med dejanskim preskušanjem.
Odpornost na prebadanje
Preskusni stroj je opremljen s tlačno ploščo, tlačna plošča pa s preskusnim žebljem. Testni žebelj je glavica s prisekano konico. Trdota glave žeblja mora biti večja od 60HRC. Vzorec podplata čevlja položite na ohišje preskusne naprave v tak položaj, da lahko preskusni žebelj prebije zunanji podplat. Preskusni žebelj prebada podplat s hitrostjo 10 mm/min ± 3 mm/min, dokler ne prodre.
Zabeležite največjo potrebno silo, dokler ne prodre. Za testiranje izberite 4 točke na vsakem podplatu (vsaj 1 točka je na peti). Razdalja med vsako točko ni manjša od 30 mm, razdalja od roba vložka pa večja od 10 mm. Dno je s-protizdrsnimi bloki, ki jih je treba preluknjati med bloki. Dve od štirih točk je treba preskusiti na razdalji 10-15 mm od robne črte, kjer se nahaja osnovna valovitost. Če bo vlažnost vplivala na rezultate, je treba podplate pred testiranjem za 16 ± 1 uro potopiti v deionizirano vodo pri 20 stopinjah ±2 stopinjah.
Električne lastnosti
Po kondicioniranju obutve v suhem in vlažnem ozračju se čevelj napolni s čistimi jeklenimi kroglicami in postavi na sklop kovinske sonde; z uporabo določene opreme za testiranje upora se izmeri električni upor med obema sprednjima sondama in tretjo sondo. Na splošno prevodna obutev zahteva upornost največ 100 kΩ, medtem ko antistatična obutev zahteva upornost med 100 kΩ in 100 MΩ.
